Brezplačni članek o osamljenosti in demenci
14.09.2024
Osamljenost opišemo kot občutek, ki ga imamo, ko naša potreba po socialnih stikih ni zadovoljena. Občutek osamljenosti ni vezan na določeno starostno skupino, vendar je pogostejši pri starejših osebah, ki težje navežejo stike in so bolj zadržani in manj zaupljivi. Ljudje se zaradi osamljenosti lahko počutijo izolirane in nepovezane z drugimi ter začnejo opuščati dejavnosti, ki so jim nekoč bile v veselje. Poznamo več vrst osamljenosti:
- socialna osamljenost pri kateri osebi manjka socialnih stikov in druženja,
- čustvena osamljenost, ko ni prisotnih pomembnih odnosov z drugimi ljudmi,
- eksisetncialna osamljenost, ko ima oseba občutek, da je na svetu čisto sama.
Nekateri ljudje radi preživljajo čas sami in s tem ni nič narobe. Taki ljudje imajo manj možnosti, da se bodo počutili osamljeni, saj se ne bojijo biti sami. Gre za njihovo zavestno odločitev. Tudi če so sami, niso nesrečni, kljub okolici, ki nerekdokdaj napačno sklepa, da bi morali biti več časa v družbi.
Dolgčas za razliko od osamljenosti povezujemo s pomankanjem smisla in se lahko zgodi vsakomur. V starejših letih se celo poveča verjetnost, da nam bo dolgčas. Tudi če imamo veliko dela nam je lahko dolgčas. Medtem ko se osamljenost izraža, ko nimamo nikogar, s komer bi delili misli in dejavnosti, gre pri dolgčasu za občutek, ko imamo v svoji bližini ljudi, vendar z njimi ne moremo deliti misli ali občutkov.
Demenca je sindrom (skupek simptomov), ki opisuje različna stanja zmanjševanja možganskih funkcij osebe (ne vpliva samo na spomin). Za demenco so značilne motnje spomina, osiromašeno mišljenje ter prizadetost opravljanja vsakodnevnih dejavnosti. Prizadeto je pomnenje in priklic novih informacij (pozabljivost), zmanjšana je zmožnost orientacije, razumevanja, računanja, govornega izražanja in presoje, zmanjšana je sposobnost obvladovanja čustev ter socialnega vedenja. Z napredovanjem demence postaja bolnik vedno manj samostojen in potrebuje dodatno nego. Pri osebah z demenco lahko opazujemo krčenje njihovega socialnega kroga. Opuščajo družbene dejavnosti zaradi pešanja njihovih sposobnosti za stike, čeprav jih spodbujamo in povabimo k sodelovanju.
Občutek osamljenosti ima močan vpliv na razpoloženje, spanje in počutje posameznika. Raziskave kažejo, da je kronična osamljenost povezana z višjo stopnjo kognitivnega upada in večjo verjetnostjo razvoja demence pri starejših odraslih. Eden izmed glavnih razlogov, zakaj osamljenost vpliva na razvoj demence, je pomanjkanje socialne stimulacije. Možgani potrebujejo redno mentalno vadbo, kot so pogovori in interakcije z drugimi ljudmi, da ostanejo aktivni in ohranjajo svoje funkcije. Ko oseba postane socialno izolirana, so njeni možgani manj izpostavljeni izzivom, kar lahko vodi v postopen upad kognitivnih sposobnosti. Osamljenost lahko privede tudi do depresije in anksioznosti, ki dodatno obremenita možgane in pospešita kognitivni upad. Dolgotrajna osamljenost dokazano povečuje raven stresnih hormonov, kot je npr. kortizol, ki negativno vpliva na delovanje možganov npr. na področje hipokampus, ki je ključnega pomena za spomin in učenje. Raziskave kažejo, da občutki osamljenosti sprožijo spremembe v možganih, zaradi katerih se osamljeni še v večji meri izključijo iz družbe. Takšna socialna izolacija lahko vodi do nezdravega načina življenja, saj osamljeni ljudje pogosteje zanemarjajo telesno dejavnost, zdravo prehrano in skrb za svoje zdravje, kar dodatno prispeva k tveganju za razvoj demence.
Pri preprečevanju demence je ohranjanje aktivnega socialnega življenja ključnega pomena. Redni stiki z družino, prijatelji in sodelovanje v skupinskih aktivnostih lahko pripomorejo k zaščiti možganov in zmanjšanju tveganja za kognitivni upad. Nekaj priporočil, ki so učinkovita pri premagovanju osamljenosti:
- vsak dan si zapišemo lepe spomine, ki bi jih sicer verjetno pozabili,
- zavestno beležimo občutke hvaležnosti,
- skrbimo za domačo žival,
- vključevanjemo se v skupinske aktivnosti v lokalnem okolju.
- Kadar posameznik sam ne najde poti iz osamljenosti, je priporočljivo, da se obrne na strokovnjaka s področja duševnega zdravja. Če se osamljenost začne kazati tudi skozi zdravstvene težave in nespečnost se je potrebno obrniti na družinskega zdravnika ali psihiatra.
- Posebno obliko pomoči nudijo družabniki - ljudje, ki so pripravljeni prihajati na obiske k osamljenim in z njimi deliti nekaj svojega časa. V Sloveniji deluje program Zveze društev upokojencev (ZDUS) Starejši za starejše v sklopu katerega starejši prostovoljci obiskujejo svoje vrstnike, jim nudijo družbo, podporo in pomoč.
- Poklicno družabništvo je plačljiva oblika družabništva in je na voljo tudi osebam z demenco. Ena izmed takih je Družabnik.
- Za dementne ljudi so na voljo dnevni centri, ki izvajajo programe za osebe z demenco in se večinoma nahajajo v domovih za starejše občane.
- Medgeneracijska sodelovanja npr. Hiše sadeži družbe ali medgeneracijska središča, ki nudijo različne oblike druženja in se nahajajo v različnih mestih po Sloveniji.
