Katere psihiatrične bolezni pri otrocih poznamo in kako jih zdravimo?

Duševne bolezni so v obdobju otroštva zelo pogoste. Na globalni ravni se z duševno boleznijo sooča okoli 12 % otrok. Več kot 50 % primerov duševnih bolezni se razvije do 14. leta, kar 75 % pa do 24. leta.

Duševno zdravje v otroštvu in mladostništvu je povezano s posameznikovim duševnim zdravjem v odrasli dobi in ima lahko dolgotrajne zdravstvene in biopsihosocialne posledice. Neprepoznana in nezdravljena duševna bolezen v otroštvu je tako med drugim povezana s slabšim akademskim uspehom, vedenjskimi težavami, povečanim tveganjem za zlorabo drog in nasiljem.

 

Otroška in mladostniška psihiatrija se ukvarja z duševnimi motnjami, kot so:

• Hiperkinetični sindrom,
• Depresija,
• Vedenjske motnje,
• Čustvene motnje,
• Motnje socialnega funkcioniranja in druge.

Najpogostejši duševni motnji otrok in mladostnikov sta hiperkinetična motnja in depresija.

 

1. Motnja aktivnosti in pozornosti, hiperkinetična motnja ali hiperkinetični sindrom (ang. attention deficit hyperactivity disorder (ADHD))

ADHD je nevropsihiatrična motnja pri otrocih in mladostnikih, ki pa se lahko pojavlja tudi pri odraslih.

Znaki motnje se začnejo običajno v prvih petih letih življenja in vključujejo:

• Nemir,
• Nesposobnost usmerjene pozornosti,
• Nesposobnos izpolnjevanja navodil.

Trenutne raziskave na področju motnje pozornosti kažejo na povezavo med funkcionalnimi oslabitvami v možganskih nevrotransmiterskih sistemih, posebej v teh, ki vključujejo dopamin in noradrenalin. To ima pri osebah z motnjo pozornosti vpliv na modulacijo možganskih izvršilnih funkcij (kognitivni nadzor vedenja), motivacijo, percepcijo nagrade in motorične funkcije. Pri otrocih z motnjo pozornosti je prisotna splošna redukcija volumna nekaterih možganskih struktur, s sorazmerno večjim zmanjšanjem volumna v levem prefrontalnem korteksu, posteriornem parietalnem korteksu, ugotoveljene pa so bile tudi razlike možganskih struktur v prefrontalnem- striatnem-cerebralnem in prefrontalnem-striatnem-talamičnem vezju.

Zdravljenje zajema:

• Stimulatorna zdravila (dekstroamfetamin) ali
• Nestimulatornima zdravila (atomoksetin).

 

2. Depresija

Depresija je motnja razpoloženja, pri kateri se človek počuti žalostnega, malodušnega in nezmožnega doživeti veselja. Pogosti so tudi občutki krivde in izguba samozavesti ter telesni znaki kot so sprememba apetita, spanca in količine energije.

Pojavi se lahko pri kateri koli starosti, v razponu od blažjih pa vse do težjih oblik.

Za zdravljenje depresije uporabljamo antidepresive. Obstaja več skupin antidepresivov, ki se razlikujejo v mehanizmu delovanja, vendar je vsem skupno, da povečajo koncentracijo živčnih prenašalcev - serotonina, noradrenalina ali dopamina v ustreznih sinapsah. Teorija nevrotransmiterskih receptorjev pravi, da je za razvoj depresivnih motenj odgovorno povečano število nevrotransmiterskih receptorjev. Antidepresivi povečajo koncentracijo monoaminov v sinaptični špranji in posledično, vendar z zakasnitvijo, pride do zmanjšanja števila receptorjev. Depresijo zdravimo s:

• Selektivnimi zaviralci privzema seratonina (sertralin),
• Neselektivnimi zaviralci privzema serotonina in noradrenalina (venlafaksin),
• Tricikličnimi antidepresivi (amitriptilin) in
• Zaviralci monoaminooksidaze (maklobemid).

 

Zdravljenje psihiatričnih bolezni pri otrocih zahteva posebno skrbnost, občutljivost in celosten pristop, ki presega zgolj obvladovanje simptomov. Raznolikost bolezni predstavlja velik problem pri izbiri ustreznega zdravljenja, ki bi preprečevalo zaplete in poslabšanje bolezni ter omililo vpliv na kvaliteto življenja teh otrok. V farmakoterapijo teh duševnih motenj spadajo:

• antidepresivi (zdravljenje depresije, tesnobe, paničnih motenj, socialne fobije),
• antipsihotiki (zmanjšujejo halucinacije in blodnje),
• stabilizatorji razpoloženja (zdravljenje bipolarne motnje) in
• pomirjevala (zdravljenje tesnobe, blaženje močnih bolečin).

Vsem zdravilom je skupno, da preko oslabitve dopaminskih, noradrenalinskih ali serotoninskih receptorjev, povišajo koncentracije teh monoaminov v ekstracelularju, kar poveča njihov učinek.Terapevtski načrti morajo biti prilagojeni individualnim potrebam in okoliščinam. S pravočasnim posredovanjem in stalno podporo lahko otrokom omogočimo, da se soočijo s svojimi težavami ter odrastejo v samozavestne posameznike.