Brezplačni članek o kronični vnetni črevesni bolezni

Brezplačni članek o kronični vnetni črevesni bolezni

04.10.2024

KVČB oziroma kronična vnetna črevesna bolezen je dolgotrajna bolezen, povezana z imunskim sistemom, ki traja vse življenje in vključuje obdobja, ko se stanje poslabša, in obdobja, ko se bolezen izboljša in umiri. Pojavi se pri genetsko dovzetnih posameznikih po pretiranem imunskem odzivu na običajne dražljaje, kot so hrana in črevesna flora. Lahko se pojavi pri ljudeh vseh starosti, od otrok do starejših, najpogosteje pa prizadene mlade odrasle, običajno med 20. in 30. letom starosti. KVČB vključuje dve vrsti idiopatskih črevesnih bolezni, ki se razlikujeta glede na lokacijo in globino prizadetosti črevesne stene. V skupino sodita Crohnova bolezen (CB) in ulcerozni kolitis (UK). Pri 10-15% bolnikov bolezni ni mogoče natančno opredeliti kot eno od teh dveh oblik, zato govorimo o neklasificirani KVČB, ki se lahko kasneje razvije v CB ali UK.

Vzroki za nastanek bolezni, patofiziologija
Pri nastanku bolezni igrajo vlogo dedni dejavniki, imunološki dejavniki, dejavniki okolja, posebej pa tudi črevesna mikrobiota. Če se bolezen razvije zgodaj v otroštvu, ima dednost večji vpliv. Pri otrocih, pri katerih se bolezen razvije do 6. leta starosti, običajno izključimo ali potrdimo prirojeno motnjo v imunskem sistemu. Črevesni imunski sistem ima ključno vlogo pri razvoju vnetne črevesne bolezni. Črevesni epitelij preprečuje vstop bakterij ali antigenov v krvni obtok z zaprtimi medceličnimi stiki. Pri KVČB so ti stiki okvarjeni zaradi primarne odpovedi pregradne funkcije ali kot posledica močnega vnetja. Pretirani vnetni odzivi  vodijo v nadaljnje propadanje epitelija in večjo izpostavljenost črevesnim mikrobom, kar še dodatno poslabša vnetje.

Prevalenca in dejavniki tveganja
Pojavnost bolezni narašča v povezavi s sodobnim načinom življenja v razvitih državah, v zadnjih letih pa narašča število bolnikov tudi v razvijajočih se državah. Med pomembnejše dejavnike okolja uvrščamo nezdravo, hitro pripravljeno in predelano prehrano, ki vsebuje preveč živalskih maščob, rafiniranih sladkorjev in premalo prehranskih vlaknin, ki se nahajajo predvsem v zelenjavi in sadju.

Razlike med Crohnovo boleznijo in ulceroznim kolitisom

  • Pri Crohnovi bolezni (CB) lahko vnetje prizadene kateri koli del prebavne cevi, od ust do zadnjika (požiralnik, želodec, dvanajstnik, tanko črevo, debelo črevo), medtem ko je pri ulceroznem kolitisu (UK) vnetje omejeno le na debelo črevo.
  • Vnetje pri ulceroznem kolitisu (UK) zajame le sluznico debelega črevesa in ne prodira globoko v črevesno steno. Vnetje se začne v danki (rektumu) in se širi navzgor po sluznici debelega črevesa. Lahko je omejeno le na danko (kar je redkeje pri otrocih in mladostnikih), lahko zajame danko in zavit del črevesa (sigmoidno debelo črevo), levo polovico črevesa, prečno črevo ali pa celo celotno debelo črevo (kar imenujemo pankolitis).
  • Pri Crohnovi bolezni vnetje večinoma ni zvezno; prizadeti so deli prebavne cevi z vmesnimi območji zdrave sluznice. Najpogostejše mesto, kjer pride do vnetja, je ileocekalna regija, kjer se stikata tanko in debelo črevo. 
  • Vnetje pri Chronovi bolezni ni zgolj površinsko, kot pri ulceroznem kolitisu, temveč prodira globlje v črevesno steno in ustvarja ranice, imenovane ulkusi. Včasih se vnetje širi v obliki kanalčkov (fistul) skozi celotno debelino črevesne stene navzven, skozi kožo ali v druge organe v trebušni votlini. V tem primeru govorimo o fistulizirajoči obliki bolezni. Napredujoče vnetje lahko povzroči tudi zožitve (stenoze) črevesa, kar označujemo kot stenozirajočo obliko CB.

Klinična slika
Ulcerozni kolitis se najpogosteje kaže kot krvava driska s sluzjo ali brez nje. Bolniki pogosto opisujejo tenesmus, občutek nepopolne izpraznjenosti, ter bolečine v trebuhu. Fizični pregled lahko razkrije predvsem bolečine v levem spodnjem ali levem zgornjem kvadrantu trebuha.
Klinične slike Crohnove bolezni se lahko precej razlikujejo glede na prizadeti del prebavnega sistema. Manifestacije so odvisne od osnovne etiologije vnetja, nastanka fistul ali zožitev. Simptomatski kompleks bolečine v desnem spodnjem kvadrantu, hujšanje in nekrvava driska nakazuje na poslabšanje Crohnove bolezni.

KVČB lahko spremljajo tudi zunajčrevesni znaki, ki se lahko pojavijo pred ali med potekom bolezni. Najpogosteje so prizadeti sklepi, predvsem veliki sklepi (kolena, komolci, gležnji, zapestja), kar se kaže kot bolečina ali oteklina sklepa. Med kožnimi spremembami sta najpogostejši "eritema nodozum" (rdeče-modrikaste podkožne zatrdline) in "pioderma gangrenozum" (mehurčaste in krastam podobne kožne spremembe). Najpogostejša očesna znaka sta »episkleritis« (vnetje tkiva med beločnico in veznico), kjer gre za pordelost in občutljivost očesa ter »uveitis« (vnetje srednje plasti očesa, predvsem žilnice), za katerega je poleg pordelosti in bolečine značilna tudi motnja vida (meglen vid). Vnetju prebavne cevi je lahko pridruženo tudi vnetje v področju jeter (avtoimunski hepatitis) in žolčnih izvodil (sklerozantni holangitis), lahko pa se pojavljata istočasno.

Diagnoza
Pri postavitvi diagnoze nam pomagajo:

  • Bolezenski znaki;
  • Laboratorijski pokazatelji (povišani pokazatelji vnetja – sedimentacija (SR) in
  • C-reaktivni protein (CRP), povišano število trombocitov, laboratorijski znaki slabokrvnosti, povišana vrednost kalprotektina v blatu);
  • Ultrazvočne preiskave;
  • Endoskopske preiskave zgornjih (ezofagogastroskopija) in spodnjih prebavil (ileokolonoskopija);
  • Ocene vnetja tankega črevesa z magnetno resonančno enterografijo ali s kapsulno endoskopijo;
  • Patohistološkega pregleda bioptov (odvzemkov) sluznice zgornjih in spodnjih prebavil.

Po smernicah Evropskega združenja za KVČB (ECCO) in Evropskega združenja za gastrointestinalno in abdominalno radiologijo (ESGAR) je v diagnostiki KVČB potrebno opraviti endoskopsko preiskavo spodnjih prebavil (ileokolonoskopija), ki skupaj s patohistološkim pregledom odvzemkov prizadetih delov sluznice črevesa predstavljajo zlati diagnostični standard. Z ileokolonoskopijo pregledamo notranjost debelega črevesa in spodnjega dela tankega črevesa (ileum) s pomočjo kolonoskopa. Preiskavo je možno opraviti brez sedacije, s sedacijo ali v globoki anesteziji. Za uspešnost in varnost preiskav je pomembno, da je črevo dobro očiščeno. V nasprotnem primeru se podaljša trajanje preiskave, preiskavo tehnično težje izvedemo ali je celo ne moremo opraviti. Zato je zelo pomembno, da bolniki natančno upoštevajo navodila za čiščenje črevesa.

Zdravljenje
Cilj zdravljenja KVČB je, da vzpostavimo remisijo bolezni in s tem omogočimo, da bolnik živi kar se da normalno, kakovostno življenje. Sluznično remisijo lahko ugotavljamo le z endoskopskimi preiskavami. Dober posredni pokazatelj sluzničnega vnetja je koncentracija kalprotektina v blatu. Kalprotektin je beljakovina, ki jo izločajo vnetne celice v sluznici črevesa.

Zdravljenje obsega:

  1. Zdravljenje akutnih poslabšanj bolezni (s tem zdravljenjem želimo čim prej doseči remisijo).
  2. Vzdrževalno zdravljenje bolezni (vzdržujemo remisijo in preprečujemo razvoj zapletov in zagon bolezni)

Farmakološko zdravljenje obsega:

  • 5-aminosalicilno kislino (mesalazin) - pri blagem vnetju; v obliki tablet, zrnc, svečk in klizem
  • Kortikosteroide - pri zmernem do hudem vnetju;
  • Zdravljenje z biološkimi zdravili – pri hudem poslabšanju UK, kjer s kortikosteroidi ne dosežemo izboljšanja stanja. - zaviralci TNF alfa (anti-TNF biološka zdravila). V vneti sluznici črevesa se prekomerno izloča citokin TNF-alfa (vnetna beljakovina), ki ima pomembno vlogo pri nastanku in vzdrževanju kroničnega vnetja črevesa. Zaviralci TNF alfa zavirajo delovanje prostega in na celice vezanega TNF-alfa. Pred uvedbo zaviralcev TNF alfa je potrebno vedno opraviti tudi testiranje za hepatitis B in C (gre za odvzem krvi in določitev protiteles in HBs antigena v krvi), da se izognemo morebitni reaktivaciji hepatitisa B ali C; pri vseh bolnikih pred uvedbo bioloških zdravil izključiti latentno okužbo s tuberkulozo. To vključuje rentgensko slikanje pljuč, krvni kvantiferonski test in vprašalnik. V kolikor z vsemi temi preiskavami izključimo latentno okužbo z bacilom tuberkuloze, lahko začnemo z zdravljenjem z biološkimi zdravili.